Pritožbeni postopki

Pravica do obravnave kršitev pacientovih pravic

• prva obravnava kršitve pacientovih pravic pri izvajalcu zdravstvene dejavnosti;
• druga obravnava kršitve pacientovih pravic pred Komisijo RS za varstvo pacientovih pravic.

• osebno ime pristojne osebe, njeno telefonsko številko in delovno mesto, kjer se prva zahteva lahko vloži ustno,
• podatke o načinu vložitve prve zahteve in času sprejema prve zahteve pri izvajalcu zdravstvene dejavnosti,
• osebno ime, naslov, elektronski naslov, telefonsko številko in podatke o uradnih urah najbližjega zastopnika ter obvestilo o možnosti zastopanja ali druge pomoči s strani zastopnika.

• zaradi domnevno neustreznega odnosa zdravstvenih delavcev oz. sodelavcev: 15 dni od nastanka domnevne kršitve, 
• zaradi domnevno neustreznega ravnanja zdravstvenega osebja pri zdravstveni obravnavi: 30 dni po končani zdravstveni obravnavi,
• če pacient za kršitev izve kasneje oz. so se posledice kršitve pokazale kasneje: tri mesece po preteku rokov iz prejšnjih alinej.

• osebno ime, naslov in kontaktne podatke pacienta, 
• opis domnevne kršitve, 
• podatke o udeleženih zdravstvenih delavcih oziroma sodelavcih, 
• čas in kraj domnevne kršitve, 
• morebitne posledice domnevne kršitve ter 
• morebitni predlog za rešitev sporne zadeve. 

Pravica do brezplačne pomoči pri uresničevanju pacientovih pravic

Pri uresničevanju pacientovih pravic se pacienti lahko obrnejo na zastopnike pacientovih pravic, ki jim nudijo zaupno in brezplačno pomoč (npr. svetovanje, dajanje usmeritev, pomoč pri vlaganju pravnih sredstev iz zakona oziroma vlaganje pravnih sredstev v okviru pooblastila). 

Seznam zastopnikov, ki delujejo na območju celotne Slovenije.

Pritožbeni postopki v primeru povračila stroškov

Pristojna območna enota ZZZS opravi povračilo stroškov zdravstvenih storitev v tujini in zavarovani osebi izda odločbo, s katero odloči o višini povračila.
Zoper to odločbo se lahko vloži pritožba na Direkcijo ZZZS, Ljubljana, Miklošičeva cesta 24, v 15-dnevnem roku od vročitve odločbe. Pritožba se lahko vloži pisno ali poda ustno na zapisnik pri območni enoti ZZZS, ki je izdala odločbo na prvi stopnji. Pritožba je takse prosta.

Rok za izdajo in vročitev prvostopenjske in drugostopenjske odločbe je čimprej, najpozneje pa v 2 mesecih in teče od dne vložitve popolne vloge.

Zoper drugostopenjsko odločbo Direkcije ZZZS je dovoljeno vložiti tožbo pri Delovnem in socialnem sodišču v Ljubljani, Komenskega 7, 1000 Ljubljana, v roku 30 dni od vročitve te odločbe. Tožbo in priloge k tožbi je potrebno vložiti v dveh izvodih, priložiti pa je potrebno tudi to odločbo v izvirniku ali overjenem prepisu.

Zdravstveni delavec za svoje delo prevzema etično, strokovno, kazensko in materialno (odškodninsko) odgovornost. Poleg oziroma namesto zdravstvenega delavca pa lahko odgovarja tudi njegov delodajalec oziroma izvajalec zdravstvene dejavnosti kot pravna oseba.

Ugotavljanje kazenske odgovornosti
Ugotavljanje odškodninske odgovornosti

Ugotavljanje kazenske odgovornosti

Kazenska odgovornost je odgovornost vsake pravne in fizične osebe, ki je storila kaznivo dejanje. Uveljavi se s sodbo sodišča, s katero se storilcu očita, da je kriv za storitev ali opustitev, ki jo zakon določa kot kaznivo dejanje, in mu zaradi tega izreče kazensko sankcijo.

Kriv je storilec, ki je bil ob storitvi kaznivega dejanja prišteven in je ravnal z naklepom ali iz malomarnosti. Kaznivo dejanje je storjeno z naklepom, če se je storilec zavedal svojega dejanja in ga je hotel storiti (direktni naklep), ali če se je zavedal, da lahko stori dejanje, pa je v to privolil (eventualni naklep). Kaznivo dejanje je storjeno iz malomarnosti, če storilec ni ravnal s potrebno pazljivostjo, čeprav se je zavedal, da lahko stori dejanje, pa je lahkomiselno mislil, da se to ne bo zgodilo ali da bo to lahko preprečil (zavestna malomarnost), ali če se ni zavedal, da lahko stori neko dejanje, pa bi se bil po okoliščinah in po svojih osebnih lastnostih tega moral in mogel zavedati (nezavestna malomarnost).

Kazenske sankcije

Sistem kazenskih sankcij obsega kazni (npr. zapor, denarna kazen), opozorilne sankcije (ki se izrečejo namesto kazni, npr. pogojna obsodba, sodni opomin) in varnostne ukrepe (ki se izrečejo poleg kazni ali opozorilne sankcije, npr. prepoved opravljanja poklica, odvzem predmetov). Proti storilcu pa se lahko izrečeta tudi odvzem premoženjske koristi in objava sodbe.

Sodišče sme storilcu kaznivega dejanja prepovedati opravljanje poklica ali samostojne dejavnosti ali kakšne dolžnosti, če je zlorabil svoj poklic, položaj, dejavnost ali dolžnost za kaznivo dejanje in če sodišče utemeljeno sklepa, da bi bilo zaradi tega nevarno, če bi še naprej opravljal tako dejavnost. Ob tem se določi, koliko časa naj traja tak ukrep (trajati sme eno oz. največ pet let).

Opravljanje poklica kljub izrečeni prepovedi je v Republiki Sloveniji določeno kot kaznivo dejanje (kršitev prepovedi opravljanja poklica), obenem pa je npr. neobstoj pravnomočne sodbe s tovrstno sankcijo določen kot pogoj za opravljanje zasebne zdravstvene dejavnosti.

Kazniva dejanja, ki jih v zvezi z opravljanjem zdravstvene dejavnosti lahko stori zdravstveni delavec (fizična oseba)
Kaznivo dejanje se lahko stori s storitvijo ali opustitvijo.

Kazniva dejanja, ki se lahko očitajo zdravstvenemu delavcu kot fizični osebi pri opravljanju zdravstvenih storitev, so zlasti:

• uboj (npr. evtanazija),
• napeljevanje k samomoru in pomoč pri samomoru,
• nedovoljen poseg v nosečnost,
• zapustitev slabotne osebe,
• neupravičena izdaja poklicne skrivnosti,
• zloraba osebnih podatkov,
• spolni napad na osebo, mlajšo od petnajst let,
• kršitev spolne nedotakljivosti z zlorabo položaja,
• opustitev zdravstvene pomoči,
• malomarno zdravljenje in opravljanje zdravilske dejavnosti,
• mazaštvo,
• nedovoljena presaditev delov človeškega telesa in sprememba človeškega genoma,
• malomarno opravljanje lekarniške dejavnosti,
• proizvodnja in promet škodljivih sredstev za zdravljenje,
• neupravičena proizvodnja in promet s prepovedanimi drogami, nedovoljenimi snovmi v športu in predhodnimi sestavinami za izdelavo prepovedanih drog,
• omogočanje uživanja prepovedanih drog ali nedovoljenih snovi v športu,
• izdaja in uporaba lažnega zdravniškega ali veterinarskega spričevala,
• neupravičeno prisluškovanje in zvočno snemanje,
• neupravičeno slikovno snemanje,
• protipraven odvzem prostosti,
• kršitev enakopravnosti,
• skrunitev trupla.

Kazniva dejanja, ki jih v zvezi z opravljanjem zdravstvene dejavnosti lahko stori izvajalec zdravstvene dejavnosti (pravna oseba)
Kazenska odgovornost se lahko uveljavi tudi zoper izvajalca zdravstvene dejavnosti kot pravno osebo, in sicer za kaznivo dejanje, ki ga je storilec (tj. zdravstveni delavec) storil v imenu, na račun ali v korist izvajalca zdravstvene dejavnosti in gre za npr. eno od naslednjih kaznivih dejanj:  

• nedovoljen poseg v nosečnost,
• kršitev enakopravnosti,
• neupravičeno prisluškovanje in zvočno snemanje,
• neupravičeno slikovno snemanje,
• neupravičena izdaja poklicne skrivnosti,
• zloraba osebnih podatkov,
• spolni napad na osebo, mlajšo od petnajst let,
• kršitev spolne nedotakljivosti z zlorabo položaja,
• opustitev zdravstvene pomoči,
• malomarno zdravljenje in opravljanje zdravilske dejavnosti,
• mazaštvo,
• nedovoljena presaditev delov človeškega telesa in sprememba človeškega genoma,
• malomarno opravljanje lekarniške dejavnosti,
• proizvodnja in promet škodljivih sredstev za zdravljenje,
• neupravičena proizvodnja in promet s prepovedanimi drogami, nedovoljenimi snovmi v športu in predhodnimi sestavinami za izdelavo prepovedanih drog,
• omogočanje uživanja prepovedanih drog ali nedovoljenih snovi v športu,
• izdaja in uporaba lažnega zdravniškega ali veterinarskega spričevala,
• kršitev prepovedi opravljanja poklica,
• skrunitev trupla.

Kazenska odgovornost izvajalca zdravstvene dejavnosti (pravne osebe)
Izvajalec zdravstvene dejavnosti kot pravna oseba je kazensko odgovoren za kaznivo dejanje, ki ga je zdravstveni delavec storil v imenu, na račun ali v korist izvajalca zdravstvene dejavnosti, če:

• pomeni storjeno kaznivo dejanje izvršitev protipravnega sklepa, naloga ali odobritve njegovih vodstvenih ali nadzornih organov;
• so njegovi vodstveni ali nadzorni organi vplivali na zdravstvenega delavca ali mu omogočili, da je storil kaznivo dejanje;
• pridobi protipravno premoženjsko korist iz kaznivega dejanja ali predmete, nastale s kaznivim dejanjem;

• so njegovi vodstveni ali nadzorni organi opustili dolžno nadzorstvo nad zakonitostjo ravnanja njim podrejenih delavcev.

Zastaranje kazenskega pregona
Kazenski pregon načeloma ni več dovoljen, če je poteklo:

• 30 let od storitve kaznivega dejanja, za katero se sme izreči zapor nad 10 let;
• 20 let od storitve kaznivega dejanja, za katero se sme izreči zapor nad 5 let;
• 10 let od storitve kaznivega dejanja, za katero se sme izreči zapor nad 1 leto;
• 6 let od storitve kaznivega dejanja, za katero se sme izreči zapor do enega leta ali denarna kazen.

Zastaranje kazenskega pregona začne teči tistega dne, ko je bilo kaznivo dejanje storjeno.

Pristojno sodišče v kazenskih zadevah
Na prvi stopnji sodi:

• okrožno sodišče (senat) ali
• okrajno sodišče (sodnik posameznik) o kaznivih dejanjih, za katera je kot glavna kazen predpisana denarna kazen ali kazen zapora do treh let.

Na drugi stopnji sodijo višja sodišča (senat) in na tretji Vrhovno sodišče Republike Slovenije (senat).

Krajevno pristojno je praviloma sodišče, na katerega območju je bilo kaznivo dejanje storjeno, zasebna tožba pa se lahko vloži tudi pri sodišču, na katerega območju ima obdolženec (zdravstveni delavec oziroma izvajalec zdravstvene dejavnosti) stalno ali začasno prebivališče (oziroma sedež).

Uvedba kazenskega postopka
Kazenski postopek se uvede na zahtevo tožilca, in sicer:

• državnega tožilca, če gre za dejanja, za katera se storilec preganja po uradni dolžnosti,
• zasebnega tožilca, če gre za dejanja, za katera se storilec preganja na zasebno tožbo (npr. pri kaznivem dejanju neupravičene izdaje poklicne skrivnosti).

Poleg teh dveh skupin kaznivih dejanj pa v slovenski zakonodaji poznamo še kazniva dejanja, katerih storilci se preganjajo po uradni dolžnosti, a na predlog oškodovanca.

Kaznivo dejanje, za katero se storilec preganja po uradni dolžnosti, lahko naznani vsakdo.

Ovadba se poda krajevno pristojnemu okrožnemu državnemu tožilcu, in sicer pisno ali ustno (tudi po telefonu ali preko E-naznanila kaznivega dejanja). Ovadba se lahko poda tudi nepristojnemu državnemu tožilcu, policiji ali sodišču, ki so jo dolžni sprejeti in poslati pristojnemu državnemu tožilcu.

Kdor je udeležen, žrtev ali očividec kaznivega dejanja, se lahko obrne neposredno na interventno telefonsko številko policije 113. Kdor pa želi anonimno pomagati policiji pri raziskavi in odkrivanju kaznivih dejanj oziroma ve, kje so sledi storilca ali predmetov, ki bi dokazovali storitev kaznivega dejanja, lahko pokliče na anonimni telefon Policije 080-1200. Začetek predkazenskega postopka lahko predstavlja tudi zgolj anonimna ovadba ali ovadba, v kateri je ovaditelj naveden s psevdonimom.

Za kaznivo dejanje, za katero se storilec preganja na predlog ali na zasebno tožbo, je treba predlog podati oziroma zasebno tožbo vložiti v treh mesecih od dneva, ko je upravičenec zvedel za kaznivo dejanje in storilca. Ob vložitvi zasebne tožbe mora biti plačana sodna taksa v roku, ki ga določi sodišče, sicer lahko sodišče zasebno tožbo zavrže.

Predlog se poda pri državnem organu, ki je upravičen sprejeti kazensko ovadbo, zasebna tožba pa se vloži pri pristojnem sodišču. Za mladoletnike in osebe, ki jim je popolnoma vzeta poslovna sposobnost, poda predlog oziroma vloži zasebno tožbo njihov zakoniti zastopnik.

Zasebni tožilec, oškodovanec in oškodovanec kot tožilec ter njihovi zakoniti zastopniki smejo izvrševati svoje pravice v kazenskem postopku tudi po pooblaščencu (npr. odvetniku).

Jezik kazenskega postopka
Kazenski postopek teče v slovenskem jeziku. Če je pri sodišču v uradni rabi tudi jezik italijanske ali madžarske narodne skupnosti, lahko postopek teče tudi v jeziku te narodne skupnosti.

Tožbe, pritožbe in druge vloge se podajajo sodišču v slovenskem jeziku. Na območjih, kjer živijo pripadniki italijanske ali madžarske narodne skupnosti, lahko pripadniki teh narodnih skupnosti podajajo vloge v italijanskem oziroma madžarskem jeziku, če je pri sodišču jezik te narodne skupnosti v uradni rabi.

Stranke, priče in drugi udeleženci v postopku imajo pravico uporabljati pri preiskovalnih in drugih sodnih dejanjih ali na glavni obravnavi svoj jezik. Če sodno dejanje oziroma glavna obravnava ne teče v jeziku teh oseb, se zagotovi ustno prevajanje tistega, kar oni oziroma drugi govorijo, ter listin in drugega pisnega dokaznega gradiva.

Vabila, odločbe in druga pisanja pošilja sodišče v slovenskem jeziku. Sodišče, pri katerem je v uradni rabi tudi italijanski oziroma madžarski jezik, vroča vabila tudi v tem jeziku, odločbe in druga pisanja pa v tem jeziku le, kadar sodišče vodi postopek v obeh uradnih jezikih.

Komunikacija strank v postopku
Zasebne tožbe, obtožnice, pravna sredstva in druge izjave se vlagajo pisno (pisna vloga v fizični ali elektronski obliki) ali ustno na zapisnik.

Ugotavljanje kazenske odgovornosti
Obdolženec in tožilec imata položaj enakopravnih strank. Tožilec mora navesti dejstva, na katera opira svoj zahtevek in predlagati dokaze, s katerimi ta dejstva dokazuje. Obdolženec ima pravico navajati dejstva in predlagati dokaze, ki so mu v korist.

Kadar je za ugotovitev ali presojo kakšnega pomembnega dejstva potrebno dobiti izvid in mnenje nekoga, ki ima potrebno strokovno znanje, sodišče odredi, naj to opravijo izvedenci (medicinske oziroma druge ustrezne stroke). Sodišče izvedencu naroči, naj predmet skrbno pregleda, natančno navede vse, kar opazi in dožene in naj poda svoje mnenje nepristransko in v skladu s pravili znanosti ali strokovnega znanja.

Sodišče mora po resnici in popolnoma ugotoviti dejstva, pomembna za izdajo zakonite odločbe. Enako pazljivo mora preizkusiti in ugotoviti tako dejstva, ki obdolženca obremenjujejo, kakor tudi dejstva, ki so mu v korist. Sodišče mora vestno pretehtati vsak dokaz posebej in v zvezi z drugimi dokazi in na podlagi take presoje storiti sklep, ali je kakšno dejstvo dokazano ali ne.

Sodišče zaključi postopek praviloma z izdajo sodbe (obsodilne, oprostilne, zavrnilne).
 
Premoženjskopravni zahtevek
Premoženjskopravni zahtevek, ki je nastal zaradi kaznivega dejanja, (npr. povrnitev škode) se na predlog upravičencev obravnava v kazenskem postopku, razen če bi se s tem preveč zavlekel ta postopek.

Predlog za uveljavitev premoženjskopravnega zahtevka v kazenskem postopku lahko poda tisti, ki je upravičen uveljavljati tak zahtevek v pravdi, in sicer pri organu, pri katerem se vloži kazenska ovadba, ali pri sodišču, pred katerim teče postopek, do konca glavne obravnave pred sodiščem prve stopnje.
 
O premoženjskopravnih zahtevkih odloča sodišče. Sodišče lahko premoženjskopravni zahtevek prisodi v sodbi ali pa oškodovanca z njim napoti na pravdo.

Sodna taksa
Pri vstopu oškodovanca kot tožilca v postopek mora ob vstopu v postopek plačati takso oškodovanec kot tožilec. Če je v tem postopku obdolžencu pravnomočno izrečena kazenska sankcija ali mu je kazen pravnomočno odpuščena, mora doplačati takso za postopek na prvi stopnji obdolženec, sicer pa mora takso doplačati oškodovanec kot tožilec. Določba prejšnjega stavka velja smiselno tudi za kazenski postopek na zasebno tožbo.

Viri:

• Kazenski zakonik,
• Zakon o odgovornosti pravnih oseb za kazniva dejanja,
• Zakon o kazenskem postopku,
• Obligacijski zakonik,
• Zakon o pravdnem postopku.

Ugotavljanje odškodninske odgovornosti

Odškodninska odgovornost je obveznost posameznika, da poravna škodo, za katero je odgovoren. V skladu z načelom prepovedi povzročanja škode se je namreč vsak dolžan vzdržati ravnanja, s katerim bi utegnil drugemu povzročiti škodo.

Za odškodninsko odgovornost morajo biti kumulativno izpolnjene naslednje štiri predpostavke:

• škoda,
• nedovoljeno oziroma nedopustno škodljivo ravnanje povzročitelja ali njegove stvari,
• vzročna zveza med nedovoljenim ravnanjem in škodo,
• odgovornost.

Škoda je zmanjšanje premoženja (navadna škoda), preprečitev povečanja premoženja (izgubljeni dobiček), pa tudi povzročitev telesnih ali duševnih bolečin ali strahu drugemu (nepremoženjska škoda).

Vrste škode in odškodnine:

• premoženjska škoda: vzpostavitev oškodovanega premoženja v prvotno stanje,
• nepremoženjska škoda: zadoščenje v nepremoženjski obliki (objava sodbe, opravičila) ali v obliki denarne odškodnine.

Najpogostejša primera nedopustnega ravnanja v okviru zdravstvene dejavnosti sta:

• napaka pri zdravljenju (kršitev pravil stroke),
• odsotnost opravljene pojasnilne dolžnosti zdravstvenega delavca oziroma privolitve oškodovanca (pacienta).

Protipravna je vsaka povzročitev škode, razen če je protipravnost ravnanja izključena npr. s privolitvijo oškodovanca. Kadar pacient dovoli zdravstvenemu delavcu, da ta nekaj stori, ne more zahtevati od njega povrnitve škode, ki mu jo je zdravstveni delavec s tem povzročil.

Ob odsotnosti zakonske definicije pojma napake se je v praksi izoblikovalo splošno pravilo, da je napaka pri zdravljenju odmik od splošno priznanih pravil stroke in običajev zaradi pomanjkanja zahtevane skrbnosti zdravstvenega delavca. V sodni praksi se navaja tudi kot medicinska oziroma zdravniška napaka. Zdravstvena oskrba pa ne pomeni zgolj zdravljenja v ožjem pomenu besede, temveč tudi druge zdravstvene storitve diagnostike, terapije, rehabilitacije, zdravstvene nege in ostale storitve, ki jih zdravstveni delavci opravljajo pri obravnavi pacienta.

Za napako pri zdravljenju ne gre, kadar je zdravstveni delavec ravnal z vso potrebno profesionalno skrbnostjo in pazljivostjo, a je do škode na zdravju pacienta vseeno prišlo. V tem primeru govorimo o zapletu ali komplikaciji, za katero zdravstveni delavec oziroma ustanova odškodninsko ne odgovarja. Do komplikacije lahko pride med ali po zaključenem zdravljenju, pojavi se redko, naključno in je kljub predvidljivosti s strokovno neoporečnim in skrbnim ravnanjem ni mogoče preprečiti.

Nedopustno ravnanje se lahko očita zdravstvenemu delavcu tudi takrat, kadar je samo zdravljenje potekalo po pravilih stroke in običajih, zdravstveni delavec pa ni izpolnil pojasnilne dolžnosti (pojasnil vseh možnih komplikacij ipd.). V teh primerih zadošča, da je bil storjen poseg v pacientovo telesno integriteto oziroma pravico do samoodločanja, odločanja o lastnem zdravljenju, četudi s samim zdravljenjem ni prišlo do poslabšanja pacientovega fizičnega zdravja, pacient pa za zdravljenje ni dal predhodne informirane privolitve. Obseg pojasnilne dolžnosti je obratnosorazmeren nujnosti zdravstvenega posega.

Vzročna zveza
Škoda mora biti posledica nedovoljenega oziroma nedopustnega ravnanja povzročitelja ali njegove stvari in ne sme iti zgolj za nesrečni slučaj. V primeru krivdne odgovornosti mora oškodovani pacient kot tožnik dokazati nedopustno ravnanje, vzročno zvezo in škodo, tožena stranka (zdravstveni delavec) pa dokazati, da je škoda nastala brez njene krivde.

Kadar škoda nastane v zvezi z neko nevarno stvarjo ali dejavnostjo, se šteje, da škoda izvira iz te  stvari ali dejavnosti, razen če se dokaže, da ta ni bila vzrok.

Krivda oškodovalca
V slovenskem prostoru poznamo tako subjektivno  kot objektivno odgovornost.

V zdravstvu načeloma govorimo o poostreni subjektivni ali krivdni odgovornosti zdravstvenega delavca z obrnjenim dokaznim bremenom, ki se kaže v njegovem neskrbnem ravnanju oziroma ravnanju contra legem artis (strožja profesionalna skrbnost zdravstvenih delavcev). Kadar je poseg opravljen s soglasjem pacienta, je razmerje med zdravnikom (oziroma ustanovo) in pacietnom pogodbeno, kar velja tako za primer zdravnika zasebnika kot tudi zdravnika, zaposlenega v javnem zdravstvenem zavodu. Zdravnik prekrši pogodbeno obveznost, če ravna v nasprotju s strokovnimi merili in ravna neskrbno ali seveda ob odsotnosti soglasja pacienta. Kršitev dolžne skrbnosti zdravnika se presoja strožje, to je po skrbnosti dobrega strokovnjaka. Zdravstveni delavec mora namreč kot pripadnik poklicne skupine pri opravljanju svojega dela ravnati z večjo skrbnostjo, to je po pravilih stroke in po običajih. Upoštevati mora sprejeto zdravstveno doktrino ter veljavne strokovne in etične kodekse.

Krivda je podana, kadar zdravstveni delavec povzroči škodo namenoma (z naklepom) ali iz malomarnosti (napaka pri zdravljenju).

V določenih redkih primerih se lahko tudi v zdravstveni dejavnosti uporabi pravila za objekivno odgovornost (npr. uporaba sodobne medicinske tehnologije). Za škodo od nevarne stvari odgovarja njen imetnik, za škodo od nevarne dejavnosti pa tisti, ki se z njo ukvarja.

Odškodnina
Odgovorna oseba je dolžna vzpostaviti stanje, kakršno je bilo, preden je škoda nastala. To je zlasti relevantno pri premoženjski škodi (ki lahko nastane tudi pri opravljanju zdravstvene dejavnosti, a je manj pogosta), npr. stroški bivanja v bolnišnici, prevozni stroški, stroški za zdravila in medicinske pripomočke. V zdravstvu praviloma pride do oškodovanja zdravja pacienta in drugih oblik nepremoženjske škode, kjer pa vzpostavitev prejšnjega stanja praviloma ni mogoča oziroma se z njo škoda ne odpravi popolnoma. V teh primerih je odgovorna oseba oškodovancu dolžna za škodo izplačati ustrezno denarno odškodnino.

Odškodninska obveznost se šteje za zapadlo od trenutka nastanka škode.

Oškodovanemu pacientu se prisodi pravična denarna odškodnina (neodvisno od obstoja morebitne premoženjske škode), in sicer za:

• pretrpljene telesne bolečine in nevšečnosti med zdravljenjem,
• pretrpljene duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti ali skaženosti,
• strah.

Pri odmeri višine odškodnine za nepremoženjsko škodo se upošteva načelo individualizacije (upošteva se vse okoliščine konkretnega primera, zlasti stopnjo in trajanje bolečin in strahu) in načelo objektivne pogojenosti višine odškodnine (upošteva se pomen prizadete dobrine in namen odškodnine, ki ne sme podpirati teženj, ki niso združljive z njeno naravo in namenom). Ne gre za povrnitev škode, niti za kaznovanje povzročitelja škode.

Če nekdo umre, lahko sodišče prisodi njegovim ožjim družinskim članom (zakoncu, otrokom in staršem, pod določenimi pogoji pa tudi bratom in sestram ali zunajzakonskemu partnerju) pravično denarno odškodnino za njihove duševne bolečine. Podobno velja, kadar pride do posebno težke invalidnosti kakšne osebe.

Sodišče lahko na zahtevo oškodovanca prisodi odškodnino tudi za bodočo nepremoženjsko škodo, če je po običajnem teku stvari gotovo, da bo ta škoda trajala tudi v bodočnosti.

Kadar oškodovani pacient sam prispeva k nastanku škode (npr. ne upošteva navodil zdravnika) ali povzroči, da je škoda večja, kot bi bila sicer, ima pravico samo do sorazmerno zmanjšane odškodnine. Če ni mogoče ugotoviti, kateri del škode je posledica njegovega dejanja, prisodi sodišče odškodnino ob upoštevanju vseh okoliščin primera.

Odgovornost izvajalca zdravstvene dejavnosti kot delodajalca
Za škodo, ki jo povzroči zdravstveni delavec pri delu ali v zvezi z delom pacientu, odgovarja pravna ali fizična oseba, pri kateri je zdravstveni delavec delal takrat, ko je bila škoda povzročena, razen če dokaže, da je zdravstveni delavec v danih okoliščinah ravnal tako, kot je bilo treba. Krivdna odškodninska odgovornost zdravstvene ustanove je torej posledica strokovne napake, ki jo stori zdravnik oziroma zdravstveni delavec, zaposlen v tej zdravstveni ustanovi.

Zdravstvena ustanova mora organizirati delo tako, da bodo njegove storitve ustrezne kakovosti in varnosti, kot se zahteva in je značilno za zdravstveno ustanovo kot strokovnjaka določene stroke (profesionalna skrbnost). Če ustanova ravna tako, kot je treba, ni odgovorna.

Pacient ima pravico zahtevati povrnitev škode tudi neposredno od zdravstvenega delavca, če je ta škodo povzročil namenoma.

Kdor je pacientu povrnil škodo, ki jo je povzročil zdravstveni delavec namenoma ali iz hude malomarnosti, pa ima pravico zahtevati od zdravstvenega delavca povrnitev plačanega zneska (regresni zahtevek), in sicer v šestih mesecih, ko je bila odškodnina plačana, sicer pravica zastara.

Zastaranje odškodninske obveznosti
Z zastaranjem preneha pravica zahtevati izpolnitev obveznosti. Zastaranje začne teči prvi dan po dnevu, ko je upnik imel pravico terjati izpolnitev obveznosti, če za posamezne primere ni z zakonom določeno kaj drugega. Zastaranje nastopi, ko se izteče zadnji dan določenega časa.

Odškodninska terjatev za povzročeno škodo zastara v treh letih, odkar je oškodovanec zvedel za škodo in za tistega, ki jo je povzročil. V vsakem primeru pa zastara ta terjatev v petih letih, odkar je škoda nastala. Če je bila škoda povzročena s kaznivim dejanjem, za kazenski pregon pa je predpisan daljši zastaralni rok, zastara odškodninski zahtevek proti odgovorni osebi, ko izteče čas, ki je določen za zastaranje kazenskega pregona.

Zastaranje se pretrga z vložitvijo tožbe in z vsakim drugim upnikovim dejanjem zoper dolžnika pred sodiščem ali drugim pristojnim organom, da bi se ugotovila, zavarovala ali izterjala terjatev. Po pretrganju začne zastaranje teči znova in se čas, ki je pretekel pred pretrganjem, ne šteje v zastaralni rok.

Postopek ugotavljanja odškodninske odgovornosti

Stranke si morajo načeloma prizadevati, da rešujejo spore z usklajevanjem, posredovanjem ali na drug miren način (poravnava, mediacija,…). Če mirno reševanje spora ni mogoče oziroma se stranke zanj ne odločijo, pa se spor rešuje pred pristojnim sodiščem.

Aktivna in pasivna legitimacija
Tožbo lahko vloži vsaka fizična oseba, npr. oškodovani pacient oziroma njegov svojec.

Tožba se praviloma vloži zoper:

• zdravstveno ustanovo, v kateri je bila opravljena predmetna zdravstvena storitev,
• zasebnega zdravstvenega delavca, ki je opravil predmetno zdravstveno storitev ali/in
• zavarovalnico, pri kateri ima zdravstvena ustanova ali zasebni zdravstveni delavec zavarovano svojo civilno odgovornost.

Stranka, ki je poslovno popolnoma sposobna, lahko sama opravlja pravdna dejanja. Stranko, ki nima pravdne sposobnosti, pa zastopa njen zakoniti zastopnik.

Stranke smejo opravljati pravdna dejanja osebno ali po pooblaščencu. V postopku z izrednimi pravnimi sredstvi lahko stranka opravlja pravdna dejanja samo po pooblaščencu, ki je odvetnik, razen če ima stranka ali njen zakoniti zastopnik opravljen pravniški državni izpit. V postopku pred okrajnim sodiščem je lahko pooblaščenec vsak, kdor je popolnoma poslovno sposoben. V postopku pred okrožnim, višjim in vrhovnim sodiščem je pooblaščenec lahko samo odvetnik ali druga oseba, ki je opravila pravniški državni izpit. Za zastopanje pred sodiščem se lahko pooblasti tudi odvetniška družba.

Vloga zavarovalnice
Ker gre v zdravstvu za zavarovanje poklicne odgovornosti vsakega posameznega zdravstvenega delavca za škodo, ki nastane z zavarovalnim primerom, odgovarja zavarovalnica vselej, če oškodovani pacient zahteva odškodnino. To lahko stori tako, da neposredno od zavarovalnice (z direktno tožbo) zahteva povrnitev škode, ki mu je nastala zaradi dogodka, za katerega odgovarja zavarovanec, toda največ do zneska njene obveznosti (do višine dogovorjene zavarovalne vsote). 

Pričetek postopka
Pravdni postopek se začne s tožbo.

Tožba mora obsegati:

• določen zahtevek glede glavne stvari in stranskih terjatev,
• dejstva, na katera tožnik opira zahtevek,
• dokaze, s katerimi se ta dejstva ugotavljajo,
• druge podatke, ki jih mora imeti vsaka vloga.

Dokumentacija, ki je potrebna za vložitev tožbe, obsega podatke o nastanku škode, medicinsko dokumentacijo o poteku zdravljenja, dokazila o morebitni premoženjski škodi, dodatno dokumentacijo, ki vpliva na višino odškodnine ter osebne podatke vpletenih strank. Gre za fotokopije različnih zdravniških zapisnikov in izjave oškodovanca, očividcev idr. Medicinska dokumentacija za uveljavitev odškodnine vključuje izvide zdravnikov specialistov, fizikalnih terapij, bolniške liste, potrdilo o zaključenem zdravljenju… Dokazila o nastali premoženjski škodi pa so zlasti računi za zdravila ali medicinske pripomočke, dokazila o izgubi dohodka zaradi odsotnosti od dela ter o morebitni drugi premoženjski škodi, ki nastane oškodovancu.

Pristojno sodišče
V pravdnem postopku praviloma sodi sodnik posameznik.

Okrajna sodišča so pristojna za sojenje v sporih o premoženjskopravnih zahtevkih, če vrednost spornega predmeta ne presega 20.000 evrov, okrožna sodišča pa v sporih o premoženjskopravnih zahtevkih, kjer vrednost spornega predmeta presega 20.000 evrov. Višja sodišča so pristojna za odločanje o pritožbah zoper odločbe okrajnih in okrožnih sodišč, pri čemer praviloma odloča v senatu treh sodnikov. Vrhovno sodišče (ki odloča v senatih) pa je pristojno za odločanje o pritožbah zoper odločbe višjih sodišč, o predlogu za dopustitev revizije, reviziji in zahtevi za varstvo zakonitosti.

Za sojenje je praviloma pristojno sodišče, ki je splošno krajevno pristojno za toženo stranko (to je sodišče, na območju katerega ima tožena stranka stalno prebivališče). Če je v sporih iz pogodbenih razmerij pristojno sodišče Republike Slovenije, zato ker je v Republiki Sloveniji kraj izpolnitve obveznosti, je krajevno pristojno sodišče, na območju katerega bi bilo treba izpolniti obveznost, ki je predmet spora. Za sojenje v sporih o nepogodbeni odgovornosti za škodo je poleg sodišča splošne krajevne pristojnosti pristojno tudi sodišče, na območju katerega je bilo storjeno škodno dejanje, ali sodišče, na območju katerega je nastala škodljiva posledica. Praviloma je torej krajevno pristojno sodišče, na območju katerega je sedež tožene zdravstvene ustanove oziroma stalno prebivališče toženega zdravstvenega delavca.

Dokazno breme
Dokazno breme v pravdi je odvisno od vrste odškodninske odgovornosti.

Krivdna odgovornost se predpostavlja oz. domneva; kdor drugemu povzroči škodo, jo je dolžan povrniti, razen če dokaže, da je škoda nastala brez njegove krivde. Torej mora tisti, ki je škodljivo ravnal, dokazati, da je do kršitve njegove obveznosti oziroma škode prišlo brez njegove krivde. Oškodovani pacient tako dokazuje škodljivo nedopustno ravnanje zdravstvenega delavca, nastalo škodo in vzročno zvezo med njima, tožena stranka (zdravstveni delavec oziroma ustanova) pa mora dokazati, da je škoda nastala brez njene krivde.

Dokazno breme tožeče stranke (oškodovanca) pa je pri objektivni odgovornosti manjše: dokazati mora le, da gre za škodo od stvari ali dejavnosti, iz katerih izvira večja škodna nevarnost za okolico (tj. škodni dogodek in škodo).

Dokazovanje
Stranka mora navesti vsa dejstva, na katera opira svoje zahtevke, in predlagati dokaze, s katerimi se ta dejstva dokazuje. Enako velja glede dejstev in dokazov, s katerimi izpodbija navedbe in dokaze nasprotne stranke.

Dokazovanje obsega vsa dejstva, ki so pomembna za sodno odločbo. O tem, kateri dokazi naj se izvedejo za ugotovitev odločilnih dejstev, odloča sodišče.

Dokazna sredstva
Dokazna sredstva v pravdi so zaslišanje strank, priče, ogled, izvedenci in listine.

Pravila znanosti in stroke ter izkustvena pravila sodišče dokazuje z izvedencem, ki je strokovnjak na določenem svojem področju, strokovno usposobljen in preizkušen ter imenovan na seznam sodnih izvedencev. Na podlagi svojega strokovnega znanja sestavi izvid in poda obrazloženo mnenje o preteklih in sedanjih dejstvih, kar sodišču pomaga pri ugotovitvi pravno relevantnih dejstev. Preden sodišče odloči, koga bo vzelo za izvedenca, lahko da strankam možnost, da se o tem izjavijo. Izvedenci se določijo predvsem med sodnimi izvedenci za določeno vrsto izvedenskega dela.

Kot priče se smejo zaslišati osebe, ki so zmožne dati podatke o dejstvih, ki se dokazujejo. Stranka, ki predlaga, naj se določena oseba zasliši kot priča, mora vnaprej navesti, o čem naj priča, ter povedati njeno ime in priimek ter prebivališče oziroma zaposlitev. Stranka lahko predloži sodišču pisne in podpisane izjave predlaganih prič o dejstvih, o katerih bi priča lahko izpovedala na naroku. Priča je dolžna govoriti resnico. Če priča ne zna jezika, ki se uporablja v postopku, se jo zasliši po tolmaču. Priča ima pravico do povračila potnih stroškov, stroškov za prehrano in prenočišče in povračila izgubljenega zaslužka.

Sporna dejstva, ki so pomembna za odločbo, lahko ugotovi sodišče tudi z zaslišanjem strank. Nobeni prisilni ukrepi niso dovoljeni zoper stranko, ki se ni odzvala sodnemu vabilu na zaslišanje, prav tako se stranke ne sme prisiliti k izpovedbi.

Ogled se opravi, če je za ugotovitev kakšnega dejstva ali za pojasnitev kakšne okoliščine potrebno, da si sodišče stvar neposredno ogleda.

Stranka mora sama predložiti listino, na katero se sklicuje v dokaz svojih navedb. Listini, sestavljeni v tujem jeziku, pa mora biti priložen tudi overjen prevod.

Jezik postopka
Pravdni postopek teče v jeziku, ki je pri sodišču v uradni rabi (slovenski jezik, na območjih, kjer živijo pripadniki italijanske ali madžarske narodne skupnosti, pa tudi v teh jezikih).

Stranke in drugi udeleženci v postopku smejo na narokih in ob drugih ustnih procesnih dejanjih pred sodiščem uporabljati svoj jezik. Če postopek ne teče v tem jeziku, se jim na njihov predlog, ali če sodišče ugotovi, da ne razumejo slovenskega jezika, zagotovi ustno prevajanje tistega, kar se navaja na naroku, v njihov jezik ter ustno prevajanje listin, ki se uporabljajo na naroku za dokazovanje (po tolmaču).

Vabila, odločbe in druga sodna pisanja se pošiljajo strankam in drugim udeležencem v postopku v jeziku, ki je v uradni rabi pri sodišču. Stranke in drugi udeleženci v postopku vlagajo sodišču tožbe, pritožbe in druge vloge v slovenskem jeziku ali v jeziku narodne skupnosti, ki je pri sodišču v uradni rabi.

Komunikacija strank v postopku
Vloge (tožba, odgovor na tožbo, pravno sredstvo in druge izjave, predlogi ali sporočila, ki se vlagajo zunaj obravnave) morajo biti razumljive in obsegati vse, kar je treba, da se lahko obravnavajo: navedbo sodišča, ime in priimek ter stalno oziroma začasno prebivališče oziroma sedež strank, morebitnih njihovih zakonitih zastopnikov in pooblaščencev, sporni predmet in vsebino izjave. Vložnik mora vlogo podpisati, razen če to zaradi oblike vloge ni mogoče.

Vloga se vloži v pisni obliki (napisano ali natisnjeno in lastnoročno podpisano (vloga v fizični obliki) oziroma napisano v elektronski obliki in podpisano z varnim elektronskim podpisom, overjenim s kvalificiranim potrdilom). Pisna vloga se vloži tako, da se pošlje po pošti, elektronski poti, z uporabo sredstev komunikacijske tehnologije ali izroči neposredno organu. Vloga v elektronski obliki se vloži tako, da se pošlje po elektronski poti informacijskemu sistemu, ki vložniku samodejno potrdi prejem vloge.

Vloge, ki jih je treba vročiti nasprotni stranki, se morajo izročiti sodišču v toliko izvodih, kolikor jih je treba za sodišče in nasprotno stranko, ter v taki obliki, da jih sodišče lahko vroči. To velja tudi za priloge.

Odločanje o odškodninski odgovornosti
Katera dejstva se štejejo za dokazana, odloči sodišče po svojem prepričanju na podlagi vestne in skrbne presoje vsakega dokaza posebej in vseh dokazov skupaj ter na podlagi uspeha celotnega postopka.

Sodišče izdaja odločbe v obliki sodbe ali sklepa. O tožbenem zahtevku, ki se nanaša na glavno stvar in stranske terjatve, odloči sodišče s sodbo.

Če se ugotovi, da ima stranka pravico do odškodnine, pa se višina zneska ne da ugotoviti ali bi se mogla ugotoviti samo z nesorazmernimi težavami, odloči sodišče o tem po prostem preudarku.

Stroški postopka
Vsaka stranka predhodno sama krije stroške, ki jih povzroči s svojimi dejanji.

Stranka, ki v pravdi ne uspe, mora nasprotni stranki povrniti stroške. Če stranka deloma zmaga, lahko sodišče glede na doseženi uspeh odloči, da krije vsaka stranka svoje stroške, ali pa ob upoštevanju vseh okoliščin primera naloži eni stranki, naj povrne drugi stranki ustrezen del stroškov.

Sodna taksa
Taksna obveznost zapade v  plačilo ob vložitvi tožbe. Plača jo praviloma tisti, ki predlaga uvedbo postopka.

Pravna sredstva
Zoper sodbo, izdano na prvi stopnji, se sme stranka pritožiti v 15 dneh od vročitve prepisa sodbe. O pritožbi zoper sodbo odloča sodišče druge stopnje.

Izredna pravna sredstva so:

• revizija,
• zahteva za varstvo zakonitosti,
• tožba za razveljavitev sodne poravnave,
• obnova postopka.

Viri:

• Kazenski zakonik,
• Zakon o odgovornosti pravnih oseb za kazniva dejanja,
• Zakon o kazenskem postopku,
• Obligacijski zakonik,
• Zakon o pravdnem postopku.